»Stopila sem v stik z Rdečim polmesecem in jih prosila, če mi lahko posredujejo celoten avdioposnetek. Trajal je približno 70 minut in bil je pretresljiv. Po poslušanju sem vedela, da moram brez dvoma opustiti vse drugo. Morala sem posneti ta film.«
»Dolgo sem se pogovarjala s Hindino mamo, z resničnimi ljudmi, ki so bili na drugi strani telefona in so ji poskušali pomagati. Na podlagi njihovih pričevanj sem ustvarila zgodbo, v kateri sem uporabila posnetek Hindinega glasu.«
»Ne morem sprejeti sveta, v katerem otrok prosi za pomoč, a nihče ne pride. Ta bolečina, ta neuspeh pripada vsem nam. Ta zgodba ne govori samo o Gazi. Govori o univerzalni žalosti.«
»Verjamem, da je fikcija (zlasti ko črpa iz preverjenih, bolečih, resničnih dogodkov) najmočnejše orodje kinematografije. Močnejše od hrupa novic ali pozabljivosti drsenja po zaslonu. Kinematografija lahko ohrani spomin. Kinematografija se lahko upre amneziji. Naj se sliši glas Hind Radžab.«
